O Juliji
Po zmagi na Talentih ste tako rekoč čez noč postali medijska osebnost. Ste se na prepoznavnost že navadili? Vas ta morda moti?
Na prepoznavnost sem se privadila, čeprav nanjo vseeno večkrat pozabim. To, da me ljudje ogovorijo, mi čestitajo ali me pozdravijo pa je prijetno in mi je v veselje.
Kako vam je zmaga na šovu Slovenija ima talent spremenila življenje?
Postala sem prepoznavna in kot medijska oseba čutim odgovornost do vseh, ki so moje zmage veseli. Zelo prijetno je sprejemati lepe želje, čestitke in mnenja ljudi, vseeno pa je naporno.
Kaj pravijo prijateljice in prijatelji tvoje hčerke na to, da je njena mama zdaj slavna?
Sovrstniki in sovrstnice moje hčerke so me spremljali po televiziji in navijali za »Giulijino mamo«, ko pa smo se srečali v vrtcu so pritekli do mene, res so simpatični in srčni, pomen slave pa tako majhnim otrokom se ni čisto jasen in se z njim ne obremenjujejo.
Ravno v času polfinala in finala ste doživljali zelo težko življenjsko obdobje. Od kod ste črpali voljo in energijo za vztrajanje ter nadaljevanje v šovu?
Prav gotovo mi je bila v veliko podporo moja ožja in širša družina, ki mi je stala ob strani in me bodrila naj uresničim svoje sanje. V mojih sanjah pa so bile tudi njegove sanje, ki sva si jih zastavila skupaj in zavedala sem se, da jih sedaj edino jaz lahko še izpeljem do konca.
Zakaj ste odločili, da boste srečo preizkusili ravno na Talentih?
Talenti so se mi zdeli in se mi zdijo primerna oddaja za vse tiste, ki si želijo in upajo govoriti o svojih sanjah, organizacija in sodelujoči pa delujejo kot sončni žarki, tako da je vse skupaj z vzdušjem vred zelo prijetno.
Na šovu ste se na poti od izborov do finalnega odra prelevili iz simpatično sramežljive punce v pravo operno divo. Koliko priprav glede frizure, obleke in ličenja je bilo potrebnih pred samim nastopom na finalu?
Z veseljem povem, da mi je sodelovanje na talentih prineslo marsikakšno spoznanje in izkušnjo, ena najlepših pa je bila naše sodelovanje. Jaz sem skrbela za glas, vse ostalo pa sem prepustila »talentom ekipe šova« in rezultati so bili očitno vidni. Niso potrebovali veliko časa, vložili so svoje zamisli, energijo in že sem imela frizuro, bila sem naličena in oblečena, vsekakor pa so bile njihove priprave in ideje že prej dodelane.
Nagrada za zmago na Talentu je bila dokaj zajetna… že veste, kam bo šel denar?
Te dni sem lahko dejansko nekaj več razmišljala o tem. Za enkrat ni drugih idej, kot ta da pokrijem svoje dolgove, namenim pomoč se komu drugemu, preostanek pa v rezervo, da bo čim manj neprijetnih presenečenj v prihodnosti.
Je res, da ste pred leti zapeli celo pred Pavarottijem? Kako se danes spominjate te izkušnje?
Nikoli ne bom pozabila tistega dne v Modeni, ko sem se prvič in tudi zadnjič osebno srečala s tenoristom Lucianom Pavarottijem. Prišla sem na avdicije, za sprejem na njegovo mednarodno akademijo, ki jo je odpiral v Modeni. Prijavljenih nas je bilo veliko kandidatov od vse povsod. Bila sem med prvimi, ki nas je poslušal in bilo je res veličastno stati in peti pred tako osebo. Odpela sem operno arijo, on pa je želel slišati še več. Pripravljeno sem imela le se eno, on pa je želel še, zato je poslal po opero La Boheme in v duetu »O soave fanciulla« odpel z menoj. Mene je to zelo presenetilo in mi dalo veliko moči in energije za naprej. Po tragični smrti sopranistke iz Maribora sem namreč s petjem prekinila za več let. Po dogodku z maestrom Lucianom se mi je nasmehnila sreča, dobila sem službo in poiskala pianistko, s katero sem pričela ponovno obujati petje.
S čim vas je očarala ravno opera? Zakaj se niste odločili, da bi peli denimo pop ali rock glasbo?
Želela sem si peti pop, o operi sploh nisem sanjala, toda prve poskusne vaje solopetja so iz mene izvabile operni glas, ki mi je bil zanimiv.
Po poklicu ste profesorica športne vzgoje. Se boste v primeru zmage »športni« karieri odpovedali in se posvetili samo glasbi?
Res je, sem profesorica športne vzgoje in delo z otroci mi je vedno predstavljalo izziv in zadoščenje. Vsekakor si želim posvetiti glasbi kolikor bo le mogoče.
Kaj najraje skuhate oziroma spečte v domači kuhinji?
Rada kuham raznoliko mediteransko hrano, veliko zelenjave, ribe, ne manjkata pa meso, juha in krompir ter mineštrice – enolončnice, ki jih hčerka naravnost obožuje. Rada spečem pico, ki jo s hčerko okrasiva ter pripravljam testenine in riž na različne načine. Kot sladica mi najbolje uspe tiramisu.
S čim se ukvarjate v zadnjem času? Kakšne načrte imate za prihodnost?
Pretežno se ukvarjam z glasbo, saj je vanjo potrebno nenehno vlagati in se dopolnjevati. V prihodnje si želim nastopati, predvsem na odrskih deskah, posneti še kakšno zgoščenko, skratka ostati v svetu glasbe z novimi izzivi in dosežki.
Imate kakšen nasvet za tiste, ki prvega koraka do uresničitve svojih sanj iz kateregakoli razloga ne upajo narediti?
Imeti sanje in jih pustiti, da ostanejo le sanje, je posledica varovanja samega sebe pred neuspehom, vendar bodo na tak način sanje ostale le sanje. Nič ne pride samo od sebe, če si nekaj želiš moraš v tisto tudi vložiti in verjeti, v vsakem primeru si vedno bogatejši za eno življenjsko izkušnjo, lahko pa se ti sanje celo uresničijo...